Medana 2007 je bila včeraj pred vrati in zato: Medana pred Medano. Med drugim tudi v Ljubljani. Večer na letnem vrtu Društva slovenskih pisateljev/Jazz kluba Gajo je bil perfekten. Uživaški kozarec vina, prijetna družba ter poezija v angleščini, litvanščini (mogoče latvijščini, nisem prepričana), izraelščini (jidišu?), romunščini, indijščini, srbščini, mehiščini in indijanskem zapateru v spremljavi Gajovega jazz benda. Čista poezija, tako in drugače.

Drugi del se začne s flirtom moje družbe in romunskega pesnika, ki naju je gnal (flirt namreč) v Gajota na nadaljevanje programa s projekcijo Kinderspiel. Razen naju dveh so bili ostali prisotni po službeni dolžnosti. Zatemnitev in koluta sta se pričela vrteti. Na platnu popolnoma levo je diapozitiv v menjanju prikazoval poziciji dveh kamer, popolnoma desno je bil grafični prikaz njunega gibanja, sredino pa sta si razdelila filma posneta s prav tem dvema kamerama. In smo šli od klasične gugalnice do nihajoče gugalnice in vrtečega droga in vrtečih krožnikov, pač rekviziti na otroškem igrišču. Vsake nekaj prikazov pa se je tretja umetnica (ostala dva sta skrbela za nezatikanje diosov) razživela za klavirjem. Hkrati je verjetno tu in tam pritisnila celo dva tona, seveda so bile vse višine nad c3, da ne omenjam skrbnih pogledov v notni zapis. Vrhunec smo vsi skupaj z njo doživeli v finalu (mislim da) zadnje skladbe, ko je trikrat zapored sunkovito pritisnila na pedal.

Flirtajoča je poleg mene spala, jaz pa sem iz popolnoma antropološkega vidika skušala ugotoviti, če ljudje v takih izvajanjih dejansko uživajo. In kaj je z mano narobe, da ne. Po 45 minutni agoniji, v kateri sem mislila, da bom 1)  z glavo udarila v mizo in preusmerila pozornost nase, posledica bi bila prekinitev, 2) pobruhala mizo in preusmerila pozornost nase, posledico glej pod 1) in 3) vstala ter z navdušenim ploskanjem preusmerila pozornost nase, posledico glej pod 1), se je vse skupaj končalo. Verjetno divjanja v smeri izhoda ni treba omenjati?

Sledila je refleksija: kaj je bilo to? Sploh. Sodobna umetnost, katere neposvečeni duhovi (po domače runkeljni) ne razumejo? Ali, če se potrudim in lepo izrazim, živ dolgčas? Če bi rekla: gnus, bi posvečeni duhovi in vsi ostali pomislili na Sartra. Preveč laskajoče. Če rečem: ogabno, se pomisli na estetiko grdega. Absurdno je prepodobno drami absurda. Spet nevredu. Kaj torej?

Minus drek. Preprosto, posvečeno in neposvečeno, analfabetovsko in poznavalsko: minus drek. Kaj več temu ni treba dodati.